Dilema ECB: ohraniti status quo ali stopiti na plin | SAVA INFOND

Zahtevno evropsko gospodarsko okolje Evropsko centralno banko (ECB) postavlja pred kompleksno dilemo pri izvajanju monetarne politike. Inflacija v evropski monetarni uniji  (EMU) je v marcu na letni ravni znašala zgolj 0,5 % in pada že od sredine leta 2011. Ključen problem ECB-ja je ta, da stopnja inflacije trenutno znaša zgolj četrtino ciljne inflacije okrog 2 %. Gospodarska aktivnost je pod želenim nivojem ECB-ja - inflacija namreč nakazuje raven gospodarske aktivnosti. To pomeni, da je trenutno v Evropi okrevanje najbolj vidno na kapitalskih trgih, medtem ko so dokazi o okrevanju v realnem gospodarstvu manj verodostojni. Edini močnejši pokazatelj višje gospodarske aktivnosti je rast Indeksa nakupnih managerjev (Purchasing Manager Index – PMI), ki je od avgusta 2013 nad mejo 50, ki določa rast proizvodnega sektorja.

Gibanje inflacije in indeksa nakupnih managerjev (PMI) v EMU

Vir: Bloomberg.

Marčevski padec inflacije je na kapitalskih trgih znova podžgal debato o evropski različici japonske deflacije. Japonska se je 20 let neuspešno spopadala s padanjem cen in šele pred kratkim se je izvlekla iz spirale. Padanje cen večini ljudi zveni kot nekaj pozitivnega, vendar povzroči resna ekonomska in finančna tveganja. V pričakovanju nižjih cen pada potrošnja, podjetja zamaknejo investicije itd.. To povzroči nižjo gospodarsko rast in s tem pritisk na brezposelnost. Kot navaja Jonathan Loynes, ekonomist pri Capital Economics: »Deflacijska tveganja so trenutno višja. Sestava zadnjega padca je bila drugačna od 2009, ko so bile cene energije glavni razlog. Te so tudi tokrat imele negativen prispevek, vendar so bila deflacijska gibanje tokrat bistveno bolj široka«.

Prav tako se z deflacijo dvigne realna vrednost dolga dolžnikov. V kolikor se bodo deflacijska tveganja materializirala, bodo največje breme občutile ravno države, ki si od zadnje krize še niso prav opomogle. Visoko zadolženim državam, kot so Grčija, Italija, Španija, Irska, Portugalska, bi se njihova realna zadolženost povzpela in znižala gospodarska rast.

Investitorji postajajo vse glasnejši in zahtevajo konkretnejši odziv Maria Draghija, predsednika ECB-ja, v  boju proti deflaciji. Njihovo mnenje podpira tudi predsednica Mednarodnega denarnega sklada, ga. Lagarde, ki je izjavila: »V EMU je za dvig možnosti za dosego ECB-jevega cilja cenovne stabilnosti potrebno več monetarnega sproščanja, vključno z uporabo nekonvencionalnih  ukrepov.«

Možni ukrepi v boju proti deflaciji

ECB ima na voljo več ukrepov:

• zniža lahko ključno obrestno mero, ki trenutno znaša 0,25 %. V tem primeru bi bile kaznovane poslovne banke - torej bi morale plačati za depozit pri ECB-ju;
• ustavi »sterilizacijo« sredstev iz odkupov državnih obveznic, ki so bili opravljeni na vrhuncu evropske krize - posledično bi to dvignilo likvidnost v evropskem finančnem sistemu;
• lahko bi predstavila popolnoma nov program za spodbujanje kreditiranja majhnih in srednjih podjetij;
• lahko bi predstavila nov program kvantitativnega sproščanja (po vzoru FED-a).

Mario Draghi in ECB so v zadnjih izjavah javnosti prestavili, da, v kolikor bo potrebno, preferirajo ukrep negativnih obrestnih mer pred ukrepom kvantitativnega sproščanja, ki se ga je poslužila ameriška centralna banka FED. Ideja negativnih obrestnih mer je na prvi pogled videti bizarna: poslovna banka plača ECB-ju, da pri njej hrani denar. Vendar se pri tako nizkih obrestnih merah, kot trenutno prevladujejo v svetu, centralni bankirji zatekajo k vse bolj inovativnim pristopom. Cilj tega ukrepa bi bil prisiliti poslovne banke, da povečajo kreditno aktivnost. To bi dvignilo investicijsko dejavnost, pospešilo rast in zaposlovanje ter dvignilo inflacijo. Idejo je v teoriji vsekakor mogoče zagovarjati, vendar potrebno je priznati, da bi s tem ECB stopila na popolnoma nov teren, katerega uspeh je več kot vprašljiv.