Posojilna aktivnost in gospodarska rast na nasprotnih bregovih | SAVA INFOND

Po podatkih Eurostata se je evrski BDP v drugem četrtletju glede na prvo četrtletje letos povečal za 0,3%. Preobrat v drugem četrtletju bi pomenil, da se evrsko območje vrača na tako želeno pot gospodarske rasti, vendar večje rasti ni pričakovati. Torej se bodo razmere v evrskem gospodarstvu predvsem stabilizirale. Tovrstnemu mnenju se pridružuje tudi Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki ocenjuje, da bo v več razvitih in razvijajočih se ekonomijah gospodarska rast v prihodnje manjša od ravni, ki smo je bili vajeni pred finančno in kasneje dolžniško krizo. Posledično je OECD kot ključne poudaril reforme za spodbujanje gospodarske rasti, novo uravnoteženje globalne ekonomije ter zmanjšanje strukturnih ovir za ustvarjanje novih delovnih mest. Po mnenju OECD bi morala Evropska centralna banka (ECB) ohranjati spodbujevalno denarno politiko pri čemer ima še prostor za nadaljnje znižanje ključne evrske obrestne mere, kot tudi uvesti dodatne spodbude za banke za kreditiranje realnega gospodarstva.

Čeprav se je pričakovalo, da bo ECB še dodatno znižala ključno obrestno mero, so jo zadnji podatki o gospodarski rasti evrskega območja trenutno odvrnili od tega dejanja. Tako je ECB na septembrskem zasedanju ohranila ključno obrestno mero pri zgodovinsko nizkih 0,5%. Nadaljnje znižanje obrestne mere sicer ne bi imelo velikega učinka na obseg kreditiranja bank, s tem pa na porabo oziroma investicije. Tako ostaja osnovna skrb ECB predvsem ponovna oživitev posojilne aktivnosti bank ter ustrezna alokacija likvidnosti. Ukrepi v obliki ugodnih dolgoročnih likvidnostnih posojil bankam (tako imenovani LTRO), ki so jih evropske banke prejele v letih 2011 in 2012, namreč niso dosegli predvidenega učinka, saj niso spodbudili evropske banke k povečani posojilni aktivnosti, posledično je dostop evropskih družb in gospodinjstev do bančnih virov financiranja še naprej otežen. Morebitni novi programi likvidnosti za banke, ki jih lahko pričakujemo s strani ECB do konca leta, bodo tako morali biti precej bolj usmerjeni.

Pri tem se postavlja vprašanje ali je mogoče doseči gospodarsko rast kljub razdolževanju gospodarstva. Začetnim znakom okrevanja evropskega gospodarstva namreč ne sledi posojilna aktivnost bank, kar še zlasti velja za gospodarstva perifernih držav (Portugalska, Italija, Grčija, Španija, Slovenija). Analiza povojnih finančnih kriz, ki ga je opravila Britanska centralna banka (BOE), je pokazala, da se je v petih od sedmih primerov kljub preobrnitvi trenda gospodarske rasti nadaljevalo razdolževanje gospodarstva, kar je razvidno iz spodnje slike.

Kazalniki Dolg/BDP nefinančnega sektorja ob prehodu na trend gospodarske rasti (prehod predstavlja črtkana linija)

Vir: BOE
 
Ob pogledu na bilance centralnih bank evropskih držav ugotovimo, da so se dolgoročna in srednjeročna likvidnostna posojila (LTRO, MRO) bančnemu sistemu znižala. Še posebej izrazito je bilo to znižanje v Španiji, na Irskem, v Grčiji, Nemčiji ter Franciji, kar je razvidno iz spodnje slike.

Posojila centralnih bank domačim denarnim finančnim ustanovam

Vir: Jefferies International


Pri tem se poraja vprašanje, kateri so tisti dejavniki, ki znižujejo odvisnost denarnih finančnih ustanov od centralnih bank.

V državah kot so Španija, Irska in Grčija so se posojila denarnim finančnim ustanovam s strani centralnih bank gotovo znižala zaradi krčenja bančnih aktiv, v preostalih evropskih državah pa tudi zaradi strožjih regulatornih zahtev ter posledičnega zviševanja bančnih rezerv in kapitala bank iz naslova dokapitalizacij ter zadržanih dobičkov bank.

V perifernih državah se je v strukturi sredstev bank močno povečala njihova izpostavljenost do nacionalnega dolga, posledično se je na ta račun znižalo kreditiranje realnega gospodarstva. Odraz znižanega kreditiranja je tudi zmanjšano zadolževanje bank na primarnem trgu kapitala. Tako bi naj po podatkih francoske banke Societe Generale predviden obseg izdaj navadnega dolga bank v obliki obveznic, denominiranih v evrih, v letošnjem letu dosegel 100 milijard evrov, kar je najnižja vrednost vse od uvedbe evra v letu 1999. Dokler se bo takšen trend nadaljeval, ni pričakovati, da bi se kreditiranje realnega gospodarstva ponovno zvišalo.