080 22 42
info@infond.si
LinkedIn
Predsednik Trump tako še naprej v svojem slogu tolče po mizi in napenja mišice v trgovinskem spopadu s Kitajsko, ki so ji ob zdrsu valutnega tečaja nad psihološko mejo 7 juanov za dolar zdaj tudi uradno prilepili oznako »valutne manipulatorke«.
Težava je, da je ameriško finančno ministrstvo pri tem gladko poteptalo svoja lastna merila, saj Kitajska, resnici na ljubo, izpolnjuje zgolj enega od štirih uveljavljenih kriterijev, ki označujejo valutne manipulacije. To je seveda famozni primanjkljaj v blagovni menjavi, medtem ko preostali trije kriteriji niso bili doseženi. Presežek na tekočem račun plačilne bilance ne presega dveh odstotkov BDP, prav tako ni objektivnih znakov vztrajne, enostranske intervencije na deviznih trgih. Ko govorimo o Kitajski, so precej bolj problematične visoke ovire pri dostopu na domači trg blaga in storitev, vse bolj zaprti trg kapitala, netransparentne subvencije državnim podjetjem ter neobstoječa pravna zaščita naložb in intelektualne lastnine.
Ob ohlajevanju svetovne gospodarske rasti in trgovinskih sporih, ki jim ni videti konca, so udeleženci na finančnih trgih popolnoma izgubili apetit za tveganje. Vlagatelji so ekstremno negativno razpoloženi, čeprav so delniški trgi še vedno manj kot pet odstotkov pod nedavno doseženimi rekordnimi vrednostmi. Tudi globalni upravljavci investicijskih skladov so kolektivno pritisnili na gumb za »risk-off«, saj so med naložbenimi razredi najbolj izpostavljeni do denarja, nepremičninskih skladov in obveznic, najbolj pa se izogibajo Veliki Britaniji, industriji in delnicam na splošno.
Vir: Bloomberg.
Še bolj ekstremno enostransko je razpoloženje vlagateljev na obvezniških trgih, kjer se z nezmanjšano močjo nadaljuje beg v (ne)varno zavetje negativnih donosov. Donosnost 10-letne ameriške državne obveznice je tako zdrsnila na samo 1,6 odstotka, slovenske in nemške pa na rekordno nizkih -0,16 oziroma -0,6 odstotka.
Ko gre za obveznice, je moje načelno stališče, da zaradi osnovnih karakteristik naložbenega razreda nikoli ne moremo govoriti o klasičnem premoženjskem balonu, vendar ne morem mimo tega, da imamo te dni opravka z zgodovinskim ekstremom. Za vlagatelje so dolgoročne obveznice tehnično gledano najbolj privlačne, kadar lahko dosegajo visoke realne donose ob čim bolj strmi krivulji donosnosti. Drugače povedano, obveznice so fundamentalno poceni takrat, kadar so njihovi nominalni donosi čim višji od povprečja inflacije in kratkoročnih obrestnih mer. Cliff Asness (AQR) je, recimo, nazorno pokazal, da ameriške 10-letne obveznice še nikoli po drugi svetovni vojni, niti v času zadnje finančne krize, niso bile tako ekstremno drage v primerjavi z inflacijo in kratkoročnimi obrestnimi merami.
Po drugi strani je za vlagatelje na delniških trgih dobra novica to, da je zaradi evforije na obvezniških trgih dividendni donos ameriških delnic prvič po letu 2016 višji od donosnosti 10-letne državne obveznice.
Članek je bil objavljen v prilogi Dela Posel & denar 19. avgusta 2019
