Kitajska ima še dolgo pot do novega modela rasti | SAVA INFOND

Globalna gospodarska rast se upočasnjuje. To kažejo tudi napovedi Mednarodnega denarnega sklada, ki je znižal globalno gospodarsko rast za leto 2019 na 3,5 %. Ameriška centralna banka FED je znižala napovedi za gospodarsko rast ZDA na 2,3 % iz prvotnih 2,5 %. Prav tako je napoved gospodarske rasti za leto 2019 znižala nemška vlada, in sicer iz 1,8 % na 1 %. V državah v razvoju je trend podoben, vendar na višjih nominalnih nivojih. Pričakovanja glede kitajske gospodarske rasti v letu 2019 so nižja kot v letu 2018, ko je rast znašala 6,4 %. Spodnji graf prikazuje jasen trend padanja kitajske gospodarske rasti vse od vrhunca v letu 2010. Glavni razlog zniževanja kitajske gospodarske aktivnost izhaja iz preusmeritve gospodarskega modela iz izvozno usmerjenega v model, ki pretežno temelji na domači potrošnji. 

Slika 1: Gibanje pomembnih gospodarskih kazalnikov Kitajske


Vir: Bloomberg 2019.


Kitajska je rekorderka pri varčevanju

Pri tej preobrazbi gre v bistvu za preusmeritev alokacije prihrankov iz investicij v potrošnjo. Kitajski gospodarski model je v preteklosti temeljil na izgradnji ogromnih proizvodnih kapacitet za zadovoljevanje potreb globalnega potrošnika. Kitajska je tako postala globalna tovarna. Kapital za izgradnjo teh kapacitet je prihajal iz akumuliranih prihrankov Kitajcev, ki so se preko bančnega sistema plasirala v gospodarstvo. Stopnja varčevanja na Kitajskem je izjemno visoka, saj znaša  44 % BDP-ja. Na drugi strani ostale države varčujejo bistveno manj, in sicer manj kot tretjino ustvarjenega BDP-ja na letni ravni, medtem ko ZDA in Brazilija varčujejo celo pod 20 % BDP-ja. 

Kitajci so bili na začetku desetletja še bolj varčni, saj so privarčevali več kot polovico letno ustvarjenega bruto domačega proizvoda. Trend padanja stopnje varčevanja zrcali začetek prehoda gospodarskega modela, ki bolj temelji na domači potrošnji in hkrati sovpada z vse večjo pomembnostjo mlajše generacije, ki je bistveno bolj naklonjena potrošnji.

Razloge za visoko stopnjo varčevanja Kitajske gre iskati predvsem v njeni zgodovini. Podobno kot je velika depresija zaznamovala ZDA in visoka inflacija v začetku 20. stoletja Nemčijo, je revščina v 60-ih letih prejšnjega stoletja v času kulturne revolucije ostala globoko v spominu mnogih Kitajcev. Iz grafa o gibanju stopnje varčevanja je lepo razviden dvig varčevanja od 80-ih let prejšnjega stoletja vse do vrhunca okrog 2008.

Slika 2: Gibanje stopnje varčevanja v % BDP-ja


Vir: Bloomberg 2019.


Mlajša generacija bi trošila več, a je omejena

Padanje varčevanja je sicer prisotno, vendar glede na mentaliteto in tradicijo ni za pričakovati drastičnih sprememb pri varčevalnih navadah Kitajcev. Kljub večji nagnjenosti k trošenju mlajše generacije, se ta še vedno sooča z mnogimi omejitvami. Trg dela je še vedno zahteven, borba za službe zelo izrazita. Visoko izobraženi sicer imajo več možnosti, vendar tudi na tem nivoju je konkurenca precejšna. Zraven tega visoke cene nepremičnin silijo mlajšo populacijo k dodatnim naporom pri varčevanju, če želijo kdaj ustvariti lasten dom. Po vrhu vsega pa velik presežek moških nad ženskami na Kitajskem nekako moške vodi v t.i. »tekmo varčevanja«, kjer jim je cilj privarčevati čim večji del dohodka z namenom, da ustvarijo več premoženja in tako postanejo atraktivnejši na trgu ženinov. Obstaja celo ena študija, ki je zaključila da polovico prirasta stopnje varčevanje na Kitajskem izhaja iz te t.i. »tekme varčevanja« med moškimi¹. 

Ta neravnovesja se kaj hitro ne bodo spremenila, saj je v celotni populaciji Kitajske za 50 milijonov več moških kot žensk. Indikator prihodnjega gibanja neravnovesij med spoloma nakazuje na poglabljanje razhajanj. Razmerje med moški v letih od 25 do 39 let ter ženskami v letih od 20 do 34 let, ki trenutno znaša 1,03 bi se naj v naslednjem desetletju povzpelo na 1,34. 

Slika 3:  Demografska slika Kitajske
 
Vir: United Nations Population Division 2019.


Več načinov usmerjanja presežnega varčevanja

V skladu z definicijo lahko država reciklira presežne prihranke tako, da jih usmeri v domače investicije ali pa jih izvozi v tujino tako, da konstantno beleži presežke na tekočem računu plačilne bilance. Strategija izvoza prihrankov preko presežkov tekočega računa plačilne bilance je zelo dobro delovala v času do svetovno finančne recesije leta 2008. Šlo je za t.i. izvozni gospodarski model Kitajske, kjer so dosegli tudi do 10 % BDP-ja presežka na tekočem računu plačilne bilance. V tem pogledu je bila Kitajska podobna Nemčiji. Izvažala je presežne proizvodne kapacitete ob asistenci centralne banke, People´s Bank of China, s pomočjo podcenjene valute.

Z rastjo kitajskega gospodarstva v razmerju do globalnega sveta se je zmanjšala možnost generiranja presežkov na tekočem računu plačilne bilance. Zraven tega je prišlo do svetovno finančne krize, ki je dodatno negativno vpliva na izbran gospodarski model. V današnjem času temu modelu največ preglavic povzroča predsednik ZDA, Donald Trump, z uvajanjem in grožnjo carin na kitajski izvoz. Kitajska je tako dobesedno postavljena pred zid mednarodne trgovine, karzmanjšalo možnost ustvarjanja trgovinskih presežkov. 
 
Slika 4: Tekoči račun plačilne bilance


Vir: Bloomberg 2019.


Kitajska je po svetovno finančni krizi hitro spoznala krhkost mednarodne trgovine, saj je presežek izvoza nad uvozom iz 10 % BDP-ja v letu 2006 padel na 1,7 % v naslednjih letih. Kitajske oblasti so posledično iskale drugo pot plasiranja presežnih prihrankov z namenom stimuliranja gospodarske rasti, in sicer so prihranke preusmerile v investicije osnovnih sredstev. Gospodinjstva so presežne prihranke varčevale v finančnih ustanovah, ki so le-te plasirale v podjetja in posodile lokalnim oblastem z namenom financiranja različnih projektov. Ta strategija je pozitivno vplival na gospodarsko rast, ko je kitajska imela veliko donosnih projektov, kot so npr. izgradnja stanovanja, javne infrastrukture in proizvodnih kapacitet. Danes je večino že izgrajeno in donos teh projektov je postal vprašljiv. Tukaj gre tudi za vprašanje močne prepletenosti državnih podjetij in lokalnih oblasti, ki je pripeljala do številnih slabih naložb. Ocena analitsko-svetovalne družbe BCA je takšna, da je okrog  15-20 % vseh stanovanj na Kitajskem praznih.  

Kitajski dolg je v zadnjih letih zaradi množičnega financiranja raznovrstnih investicijskih projektov narastel na slabih 270 % BDP-ja. Večino tega dolga je pri podjetij, medtem ko je zadolženost ostalih subjektov relativno nizek. Kitajska oblast se problema prezadolženosti podjetij zaveda in ga aktivno rešuje. Predvsem z dvigovanjem zahtev za najem kreditov in aktivnim iskanjem rešitev za podjetja, ki so prezadolžena, t.i.»zombi podjetja«. Trend rasti zadolževanja podjetij se je tako v zadnjih dveh do treh letih zaustavil. Posledično se je upočasnila rast celotnega kitajskega dolga. V kolikor primerjamo zadolženost kitajske s standardi zahodnega sveta ugotovimo, da je Kitajska še vedno relativno nizko zadolžena, saj v povprečju celoten dolg države razvitega sveta znaša okrog 400 % BDP-ja.
 
Slika 5: Kitajski dolg


Vir: Bloomberg 2019.


Glede na nivo zadolženosti Kitajske je še nekaj prostora za ukrepanje v smislu spodbujanja gospodarske aktivnosti preko kreditnega kanala. Vendar kar je kratkoročno najlažja rešitev, se na dolgi rok lahko izkaže kot zelo boleče. Kitajska to vse bolj spoznava in strmi k dolgoročni rešitvi, ki gre v smeri spodbujanja domačega povpraševanja. 

Spodbujanje potrošnje zahteva spremembo socialne mreže

Prostora za ukrepanje na kitajski strani je še vedno nekaj, predvsem na strani davčne razbremenitve nižjega sloja prebivalcev. Posledično bi s tem sprostili dohodek za potrošnjo. Kitajski državljan, ki je samski in brez otrok, in je hkrati na dnu dohodkovne lestvice, je izjemno davčno obremenjen. Obdavčitev skupine z nizkimi dohodki presega 40 %, kar je bistveno nad OECD povprečjem, ki zato dohodkovno skupino znaša pod 30 % bruto dohodka. Z rastjo dohodkov se obdavčitev kitajskih državljanov približa povprečju OECD. 

Slika 6: Primerjava davčne obremenitev glede na nivo dohodka 

Na vertikalni osi je prikazana davčna obremenitev v % bruto dohodka.
Na horizontalni os je prikazan % povprečne bruto plače.
Podatki dosegljivi na IMF: People´s Republic of China – selected issues 2017.

Vir: MDS 2017.


Bolj progresivna davčna lestvica bi pripomogla k večjemu razpoložljivemu dohodku tistih z nizkimi dohodki in hkrati pozitivno vplivala na potrošnjo ter zmanjšala neenakost v družbi. 

Drug aspekt, ki bi pozitivno vplival na potrošnjo na Kitajskem je oblikovanje jasne in trdne socialne mreže za državljane. Tukaj mislimo predvsem na zdravstveni, izobraževalni in pokojninski sistem. Trdnost, jasnost in transparentnost teh družbenih sistemov bi zmanjšal negotovost v družbi in posledično okrepil potrošnjo. Financiranje teh sistemov preko državnega proračuna bi vplivalo na oblikovanje večjih proračunskih deficitov in s tem znižalo stopnjo varčevanja na nacionalni ravni. Hkrati bi državljane odvrnilo od preventivnega varčevanja, saj bi država poskrbela za socialno varnost.

Kitajska je namreč bistveno pod OECD povprečjem glede sredstev, ki jih nameni za zdravstvo, izobraževanje in pokojnine. Državljani velik del sredstev za te segmente namenijo iz lastnih prihrankov. Ta negotovost še dodatno negativno vpliva na potrošnjo. Svetovalna družba BCA je zaznala določene premike v pravo smer, in sicer z uvedbo davčnih popravkov na Kitajskem tako, da je povečan prag, kjer se dohodek obdavčuje. Skratka višji nivo dohodka je sedaj neobdavčen. Zraven tega so uvedli dodatne olajšave za izobraževanje otrok, zdravstvene stroške in obresti na nepremičninska posojila. Smer je prava, vprašanje je samo ali bo intenziteta zadovoljiva. 
 
 
Slika 7: Gibanje državna potrošnja po segmentih v % BDP-ja
 
Gibanje državne potrošnje po segmentih; izobraževanja, pokojnin in zdravstva.
Na desni strani je podano OECD povprečje za posamezen segment potrošnje.
Podatki dosegljivi na IMF: People´s Republic of China – selected issues 2017.

Vir: MDS 2017.


Transformiranja gospodarstva iz izvozno usmerjenega v model, ki ima močno zaslombo v domači potrošnji zahteva veliko časa. Ni realno za pričakovati, da bo ta transformacija hitra, brez vzponov in padcev ter razočaranj. V vmesnem času bo kitajsko gospodarstvo nadaljevalo s padanjem gospodarske aktivnosti. To bo negativno vplivalo na razpoloženje prebivalstva in oblasti, zato je posledično realno pričakovati, da bo Kitajska, srednjeročno gledano, še vedno posegala po kratkoročnih ukrepih spodbujanja gospodarske rasti preko kreditnega kanala.



¹ Shang-Jin Wei in Xiao Zhang. The Competitive Saving Motive: Evidence From Rising Sex Ratios and Savings Rates in China«. Journal of Political Economy, Vol. 119, No. 3, 2011.