080 22 42
info@infond.si
LinkedIn
Največ glasov je prejelo Gibanje petih zvezd nekdanjega komika Beppeja Grilla, tako imenovana protisistemska stranka, ki je v jedro svojega programa postavila državljanski osebni dohodek tudi za brezposelne osebe, čeprav te zaveze zaradi nadpovprečno visokega javnega dolga Italije praktično ni mogoče uresničiti. Drugi zmagovalec je desnosredinska koalicija, v kateri močno prevladuje Liga (nekdanja Severna Liga) in njen vodja Matteo Salvini, ki je s populističnimi gesli o množičnem vračanju nezakonitih priseljencev ter zagotovilom enotne 16-odstotne davčne stopnje pritegnil številne volivce. Pri tem velja omeniti, da je Gibanje petih zvezd v Evropskem parlamentu v skupini z evroskeptiki, med katerimi je tudi Britanec Nigel Farage (glavni pobudnik Brexita), Salvinijeva Liga pa s še bolj skrajno francosko desničarsko Nacionalno fronto Marine Le Pen.
Slabe tri mesece po volitvah je bil dosežen okviren dogovor o novi vladni koaliciji, v katero sta se povezali Gibanje petih zvezd pod vodstvom Luigija Di Maia ter Salvinijeva Liga. Predlagan je bil tudi mandatar za sestavo vlade Giuseppe Conte, priznani profesor zasebnega prava. Ker je italijanski predsednik Sergio Mattarella zavrnil Contejev predlog ministrske ekipe (sporen naj bi bil zlasti predlog za imenovanje evroskeptika Paola Savone na položaj ministra za gospodarstvo in finance), je Conte vrnil mandat za sestavo vlade. Italijanski predsednik je nato mandat za sestavo nove vlade dodelil Carlu Cottarelliju, nekdanjemu ekonomistu Mednarodnega denarnega sklada. Italiji se tako najverjetneje obetajo ali tehnična vlada ali nove predčasne volitve. Bolj verjetne so nove volitve, saj mora tehnično vlado potrditi parlament, kjer imata večino omenjeni stranki, ki tovrstni možnosti nasprotujeta. Tako potencialni mandatar Cottarelli s svojo ekipo ne bi dobil zaupnice.
Nove predčasne italijanske volitve bi lahko bile po ocenah trgov tudi neke vrste referendum o članstvu države v evroobmočju, analitiki pa opozarjajo, da bi populistično gibanje in tudi skrajne opcije na novih predčasnih volitvah lahko dobile še večjo podporo kot na marčevskih volitvah. Italija je s svojim visokim javnim dolgom (2.300 milijard evrov, kar predstavlja 132 % BDP, napoved za leto 2018 pa znaša 130 % BDP) zelo primerno naslednje evropsko krizno žarišče, zato je zaskrbljenost vlagateljev upravičena. Na povečano politično tveganje so se odzvale tudi bonitetne agencije. Tako je bonitetna agencija Moody's v ponoven pregled vzela bonitetno oceno italijanskega dolga z možnostjo njenega znižanja. Pri tem izpostavljajo povečano tveganje za znižanje fiskalne moči države (glede na fiskalne načrte morebitne nove koalicije) in neizvajanje strukturnih reform. Posledično bi se znižale možnosti za ohranjanje javnega dolga na vzdržnih ravneh.
Čeprav so se stroški zadolževanja Italije od vrha dolžniške krize drastično znižali in so trenutno na vzdržnih ravneh, italijanski politični fiasko ni minil brez posledic. Tako so še sredi meseca maja stroški zadolževanja na primeru 10-letne državne obveznice znašali slaba 2 %, nato pa konec maja ob eskalaciji politične krize presegli 3,2 %. Trenutno stroški zadolževanja znašajo 2,75 % (glej sliko).
Vir: Bloomberg 2018.
Pomembno se je zvišal tudi razmik v primerjavi z referenčnimi nemškimi državnimi obveznicami ter se iz nivojev pri 130 bazičnih točkah (1,30 %) v dobrem tednu dni povzpel na 290 bazičnih točk (2,90 %), kar je dobrih 140 bazičnih točk nad povprečjem zadnjih petih let. V Italiji se tako obeta še dolgo in vroče poletje.
